Športni tek Atletika in popolna razlaga

Tek je pogostost hitrih korakov, ki ob izvedbi povzročijo, da telo lebdi, ker je le ena noga hkrati na tleh. V atletiki se tek deli na pet športov, in sicer tek na kratke razdalje, tek na srednje proge, tek na dolge proge, tek z ovirami in štafetni tek. Vsaka vrsta teka ima različne tehnike in pravila. Tukaj je popolnejša razlaga za vas.

Tek v atletiki

Tekaške športe lahko razdelimo na pet, v nadaljevanju je razlaga in razlike posamezne panoge.

1. Tek na kratke razdalje

Tek na kratke razdalje se začne s počepom Tek na kratke razdalje je ena izmed atletskih tekaških vej, ki se tekmujejo na razdaljah 100 m, 200 m in 400 m. Pri teku na kratke razdalje bodo tekmovalci tekli s polno hitrostjo (šprint), zato se ta dirka pogosto imenuje tudi sprint. V dirki na kratke razdalje je uporabljena začetna tehnika začetek počepa in tekači morajo pred začetkom tekme postaviti noge na štartni blok. Sodnik bo dal postopoma signal, in sicer "Volja", "Pripravljen" in "Da". Signal "Da" se lahko izvede tudi s strelom. Na vsaki stopnji iztočnice bo tekač na začetku spremenil položaj svojega telesa iz popolnega počepa v postopno dviganje. Ko se sliši beseda "Da" ali strel, bo tekač začel teči. Na tekaških tekmovanjih je tehnika štarta zelo pomembna faza. Kajti, če tekač naredi tri napake na startu, je lahko diskvalificiran iz dirke. Tekmovanje na kratke proge na velikih tekmovanjih poteka v 4 etapah, in sicer prvi krog, drugi krog, polfinale in zadnji krog.

2. Tek na srednje razdalje

Teki na srednje razdalje obsegajo razdaljo 800 ali 1500 m. Naslednja veja teka je tek na srednje razdalje. V atletiki se tek na srednje proge deli na dve razdalji, in sicer na 800 m in 1.500 m. Za tek na 800 m je uporabljena tehnika začetek počepa. Medtem tekači na daljši razdalji začnejo s stoje. Za razliko od tekačev na kratke razdalje, ki lahko na začetku dirke naprejo vso svojo moč, morajo tekači na srednje proge, zlasti tisti, ki premagajo razdaljo 1500 m, zelo dobro obvladovati vzdržljivost in hitrost. Sledi tehnika teka na srednje razdalje, ki jo je treba upoštevati.
  • Telo naj bo vedno sproščeno in sproščeno.
  • Zamah z roko naj ne bo previsok kot pri teku na kratke razdalje.
  • Med tekom se nagnite naprej za približno 15 stopinj od navpične črte.
  • Fiksna dolžina koraka in širina pritiska na zamah stegna naprej Dolžina koraka se mora ujemati z dolžino noge.
  • Kolena dovolj dvignjena (ne tako visoko kot pri šprintu).
Medtem je tehnika štarta iz stoječega teka na srednji razdalji naslednja.
  • Ko sodnik da znak "Pripravljeni", se pričakuje, da bodo tekači stopili naprej, medtem ko bodo stali naravnost za startno črto.
  • Ko je signal "pripravljen", tekač postavi levo nogo spredaj in desno zadaj, vendar še ni stopil na startno črto. Telo je narejeno tako, da se nagne naprej.
  • Ob znaku "Da" začne tekač teči počasneje.

3. Tek na dolge razdalje

Tek na dolge razdalje maraton na avtocesti Tek na dolge razdalje v atletiki je tekaško tekmovanje na razdalji več kot 5000 metrov. Razdalja teka na razdaljo, ki se pogosto prepira, so 5.000 metrov, 10.000 metrov in maraton na 42.195 metrov. Tekme na 5.000 m in 10.000 m na dolge razdalje se lahko izvajajo na stadionski stezi ali na avtocesti. Med tekom običajno poteka maraton na cesti, saj je prevožena razdalja zelo dolga. Tako kot druga tekaška tekmovanja je zmagovalec na dolgih progah določen po najhitrejši poti do cilja. Vendar pa morajo v praksi tekači na dolge proge dobro upravljati svojo energijo in dih, da dobro zaključijo dirko. Ker bo tekmovanje dolgo trajalo, ima tehnika dihanja pri teku na dolge razdalje zelo pomembno vlogo. Dihalne tehnike, ki jih pogosto uporabljajo tekači na daljavo, so:
  • Dihanje iz ust
  • Pogosta uporaba trebušnega dihanja
  • Kratek, plitek vdih
  • Dihanje redno in ritmično
  • Nadzira dihanje s poslušanjem dihalnih zvokov
Pri teku bodo tekači na dolge proge kot oporo uporabljali zunanji podplat srednjega stopala. Začetek v tem športu je štart iz mesta.

4. Relejni tek

Štafetni tekači podajajo palico naslednjemu. Štafetni tek ali neprekinjen tek je tek, ki se izvaja v ekipah in vsak igralec v ekipi mora preteči določeno razdaljo, preden da vezno palico (štafetno palico) soigralcu v pred njim. Ta postopek se bo večkrat ponovil, dokler zadnji tekmovalec v ekipi ne doseže črte. Štafetno tekaško ekipo običajno sestavljajo štirje tekači, in sicer prvi tekač, drugi tekač, tretji tekač in četrti tekač. Vendar pa se lahko število štafetnih tekačev spremeni v skladu s tekmovalnimi merili na 2, 4, 8 ali več, dokler je število sodo. Na uradnih tekmovanjih je število štafet, ki tekmujejo v eni ekipi, običajno 4 osebe. Štafete, ki so pogosto tekmovalne, so 4 x 100 metrov in 4 x 400 metrov. To pomeni, da mora vsaka oseba v ekipi preteči 100 ali 400 metrov, preden končno doseže soigralca, ki je na naslednjem položaju, in preda štafeto za nadaljevanje dirke. Prejemanje in dajanje palic v štafetah ni mogoče samovoljno. Naslednje so znane tehnike sprejemanja štafete v štafetnem teku:

• Tehnika sprejemanja štafete z ogledom (vizualno)

Tekač, ki prejme palico, to stori tako, da teče med obračanjem glave in gleda na palico, ki jo je dal prejšnji tekač. Sprejem palice na ta način se običajno izvaja pri številu 4 x 400 metrov.

• Tehnika sprejemanja palic z nevidenjem (nevizualno)

Tekač, ki prejme palico, to stori tako, da teče, ne da bi pogledal na palico, ki jo bo prejel. Način sprejemanja palice brez pogleda se običajno uporablja pri štafeti 4 x 100 metrov. Poleg tega lahko dajanje in prejemanje štafete razdelimo tudi glede na smer, v kateri je dana, na naslednji način:

• Tehnika dajanja in sprejemanja palic od spodaj

Ta tehnika se običajno izvaja, če tekač nosi palico v levi roki. Prejemnik se bo pripravil na prejem palice z dlanjo obrnjeno navzdol. Preden preda palico, jo bo tekač, ki nosi palico, zamahnil od zadaj naprej in jo dal od spodaj, v smeri, ki je obrnjena proti dlani prejemnika.

• Tehnika dajanja in sprejemanja palic od zgoraj

Pri tej tehniki bo dlan prejemnika obrnjena navzgor in dajalec palice položi palico v skladu s smerjo dlani prejemnika. V štafeti bo palice, ki jih nosimo z levo roko, sprejela tudi leva roka in obratno.

5. Ciljni tek

Tekači morajo v teku z ovirami skočiti čez cilj. Tekaški športi, ki se izvajajo s skakanjem čez cilj, se imenujejo preskakovanje ovir ali ovire. Tekmujejo se tri razdalje, in sicer 100 metrov za ženske, 110 metrov za moške in 400 metrov za ženske in moške. V atletskem tekmovanju bo na vsako progo postavljenih 10 ovir z naslednjimi pravili:
  • V teku na 100 metrov z ovirami je razdalja od izhodišča do prvega cilja 1,13 metra, od prvega do drugega cilja in tako naprej pa 8,50 metra. Razdalja od zadnjega cilja do cilja je 10,50 metra.
  • V teku na 110 m z ovirami je razdalja od izhodišča do prvega cilja 13,72 metra, od prvega do drugega cilja in tako naprej pa 9,14 metra. Razdalja od zadnjega cilja do cilja je 14,02 metra.
  • V teku na 400 metrov z ovirami je razdalja od izhodišča do prvega cilja 1,14 metra, od prvega do drugega cilja pa 35 metrov. Razdalja od zadnjega cilja do cilja je 40 metrov.
Medtem ima uporabljeni cilj tudi določena pravila, ki jih je treba upoštevati, in sicer:
  • Goli morajo biti izdelani iz kovine ali drugega primernega materiala.
  • Višina cilja, uporabljenega v teku na 100 metrov z ovirami, je 0,84 metra, za 110 metrov pa mora biti 1,067 metra. Za ženske na 400 metrov je uporabljena višina gola 0,762 metra in 0,914 metra za moške.
[[Povezan članek]]

Opombe iz SehatQ

V atletiki obstajajo različne veje teka in vsaka ima svojo tehniko, ki jo je treba obvladati. Tek je lahko zdrava telesna dejavnost, pa tudi fizična agilnost.