Prepoznajte dejanja evtanazije, ki pogosto prinašajo prednosti in slabosti

Ste že kdaj gledali film Jaz pred tabo? Film, ki je nastal po romanu Jojo Moyes, je pritegnil pozornost javnosti, saj je sprožil temo evtanazije, ki jo je zagrešil lik. Evtanazija vam morda še vedno zveni tuje. Ker do sedaj še vedno ni zakonskih predpisov ali predpisov v zvezi z evtanazijo, ki bi se uporabljali in izvajali v Indoneziji. Pravzaprav o tem razpravljajo številne stranke.

Kaj je evtanazija?

Izraz evtanazija izhaja iz grščine, in sicer eu in thanatos . Reci eu pomeni brez trpljenja, medtem ko thanatos pomeni smrt. Tako evtanazija pomeni lajšanje trpljenja ljudi, ki se soočajo s smrtjo. Z drugimi besedami, evtanazija je namerno dejanje, s katerim se konča življenje nekoga, ki trpi ali trpi zaradi neznosne bolečine in ni upanja na okrevanje. To se naredi na hiter in neboleč način za lajšanje bolnikovega trpljenja. V nekaterih državah, kjer je evtanazija zakonita, se za izvedbo tega postopka odloči na zahtevo pacienta samega. Vendar pa lahko odločitve sprejema družina ali medicinsko osebje, ker je bolnik nemočen.

Vrste evtanazije

Izbirate lahko med več vrstami evtanazije, odvisno od različnih dejavnikov, kot so lokalni zakoni, fizično in duševno zdravje, prepričanja in osebne želje. Vrste evtanazije, med drugim:
  • Prostovoljna evtanazija

Prostovoljna evtanazija je evtanazija, do katere pride, ko pacient prosi, da dovoljenje ali se strinja, da konča svoje življenje tako, da poišče pomoč zdravstvenega delavca. Pacient tudi popolnoma razume, kaj se bo zgodilo, in teh odločitev ne sprejema pod pritiskom ali vplivom drugih.
  • Evtanazija neprostovoljna (neprostovoljna)

Neprostovoljna evtanazija je evtanazija, do katere pride, ko odločitev o prekinitvi bolnikovega življenja sprejme druga pristojna oseba v imenu bolnika, zlasti družinski člani. To se zgodi zato, ker se bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja s tem ne more strinjati, na primer je bolnik popolnoma nezavesten ali trajno paraliziran.
  • Neprostovoljna evtanazija

Neprostovoljna evtanazija je evtanazija, do katere pride, ko bolnik lahko da privolitev, vendar tega ne želi storiti, ker tega ni prosil ali noče umreti. To prakso lahko imenujemo umor, ker je proti volji pacienta.
  • Aktivna evtanazija

Aktivna evtanazija je evtanazija, ki se pojavi, ko oseba (zdravstveni delavec) neposredno uniči bolnikovo življenje, na primer z namerno dajanjem smrtonosnega odmerka pomirjevala.
  • Pasivna evtanazija

Pasivna evtanazija je evtanazija, do katere pride, ko zdravstveni delavec posredno ukrepa, da bi končal bolnikovo življenje. To se običajno doseže z ustavitvijo, zadržanjem ali omejevanjem zdravljenja, ki bolnika ohranja pri življenju. Poleg tega s predpisovanjem zdravil proti bolečinam v večjih odmerkih. Sčasoma lahko ti odmerki postanejo strupeni. [[Povezan članek]]

V katerih državah je evtanazija zakonita?

Prostovoljna evtanazija v večini držav na svetu ni zakonita. To prakso dovoljujeta le Nizozemska in Belgija. Medtem pa neprostovoljna evtanazija ni nikjer legalizirana. Vendar pa nekatere države legalizirajo samomor s pomočjo zdravnika (PAS) ali samomor s pomočjo zdravnika. To se naredi, ko ima bolnik diagnozo neozdravljive bolezni in tako trpi, da zahteva, da konča svoje življenje. V tem primeru bo celo bolnik nadzoroval, kdaj in kako umre. Na splošno bo zdravnik bolniku dal zdravilo, ki ga lahko uporabi za prekinitev življenja. Zdravilo je treba jemati sam, brez vmešavanja drugih oseb. Ta praksa je zakonita v več državah v Združenih državah, kot so Oregon, Washington, Kalifornija, Montana, Havaji in drugi. Poleg tega je zakonit v Švici, Nemčiji in na Japonskem. Vendar ima vsaka država drugačne pravne zahteve za to. Medtem pa v sami Indoneziji v formalnem pravnem pozitivnem pravu v Indoneziji obstajata 2 obliki evtanazije, in sicer evtanazija, ki se izvaja na zahtevo pacienta samega, in evtanazija, ki se izvaja z namenom, da se pacientu omogoči. To je izrecno urejeno v 304. in 344. členu Kazenskega zakonika. V 344. členu Kazenskega zakonika izrecno piše: »Kdor na zahtevo te osebe vzame življenje drugemu, mu grozi najvišja kazen zapora do dvanajstih let«. Medtem pa 304. člen Kazenskega zakonika pravi: "Kdor osebo namerno spravi ali pusti v bedno stanje, čeprav je po zakonu, ki velja zanj, ali zaradi njegovega dogovora dolžan zagotoviti življenje, oskrbo ali preživljanje tej osebi grozi najvišja kazen zapora do dveh let, osem mesecev ali največja denarna kazen štiri tisoč petsto rupij. Izhajajoč iz obeh členov se sklepa, da je naklepno ubijanje tudi na lastno željo še vedno kaznivo za storilce. Zato se v okviru pozitivnega prava v Indoneziji evtanazija šteje za prepovedano dejanje.